… ah, ne da se mi pisat kaj preveč
Napišem samo to – GOBEEEEEE!
PS: Koleno drži in ne boli več … tako zelo … z opornico.
Sem se odločil, da grem malo preizkusit svoje koleno (ki sem si ga poškodoval na zadnjem hribolazenju) na Ratitovec. Nisem pričakoval, da bojo bukova drevesa že tako pobarvana, ampak očitno je hitra ohladitev naredila svoje.
Ko sem začel s hojo navzdol me je čez čas spet začelo boleti koleno, tako da za kakšno resnejšo turo še nisem pripravljen. Čeprav z igranjem odbojke nimam ravno težav, je hoja v hribe očitno bolj naporna za koleno … predvsem je razlika v času obremenjevanja.
Še dva HD video posnetka iz prejšnjega izleta. ‘njoy
Prvi dan
Krnica-Kriška stena-Križ-Kriški podi
S Pogačarjevo Ano sva se zelo ad-hoc zmenila za eno luštno dvodnevno turo po Julijcih. Oba sva napokala nahrbtnike z veliko hrane in pijače, malo rezervnih oblačil in ogromno foto opreme (ja, tudi stativ sva vlačila s seboj … in to vsak svojega). Ob štirih zjutraj sva odrinila od doma in se zapeljala proti Kranjski gori ter tam zavila proti Vršiču. V trdi temi sva avto parkirala malo pod tretjo serpentino, kjer se pot odcepi proti Krnici.
Drugi dan
Kriški podi-sedlo Planja-Vršič
V Pogačnikovem domu na Kriških podih sva prespala v sobi za sedem ljudi … po predhodnem dogovoru sva bila v sobi sama. Zjutraj sva nekaj čez peto uro dvignila svoje zaspane riti in po zelo kratkem in švohotnem zajtrku odkrevsljala proti sedlu Planja. Že prejšnji večer je mene v levem kolenu začela boleti vez in drugi dan sem štartal z razbolenim kolenom. Kmalu po vzponu na sedlo Planja je bolečina postala neznosna in od tam naprej sem oponašal Herr Flick-a iz nanizanke Allo allo. Na stegnjeno nogo sem se brez problema lahko uprl, pokrčene pa nisem smel obremeniti. Tako sem vse do Vršiča priskakljal po eni nogi.
