Rdeče zvezde
Dne 21. decembra 1942 so prišli borci Pohorskega bataljona k Osankarici in začeli urejati zimsko taborišče. Pri stari drvarski koči so si uredili kuhinjo in začeli graditi zemljanke. Sredi taborišča so zgradili štabno zemljanko, blizu nje sta bili zemljanki ženskega voda, okoli teh pa so bile ob robu taborišča zemljanke treh čet. Vseh zemljank je bilo 26, okoli teh so skopali položaje za mitraljezce in strelce.
V prizadevanjih, da bi uničili bataljon, so si Nemci pridobili nekaj gozdnih delavcev, ki so poizvedovali za bataljonom. Kmetom so se predstavljali za prekupčevalce živine in nakupovalce volne. 3. januarja 1943 so vohuni sporočili gestapu v Maribor, kje je bataljonsko taborišče. 6. januarja so izdali ukaz za napad, zbrali vojsko, policijo, orožništvo in vermanšaft v Poljčanah in Mariboru ter vse do 7. januarja zvečer prepeljali na izhodiščna položaja v Oplotnico in Ruše. 8. januarja 1943 je okoli 2000 mož sovražne vojske obkolilo bataljonsko taborišče na Osankarici. Bataljon ni imel podatkov o sovražnikovi moči, zato je sprejel boj. Obkolil ga je tridesetkrat močnejši sovražnik. Malo pred dvanajsto so padli prvi streli. Po prvem spopadu so se Nemci umaknili in pričeli z minometi obstreljevati partizansko taborišče. Partizani so se skušali prebiti, a je bilo prepozno. Padli so vsi borci, ki so bili obkoljeni, le ranjeni Franc Kunaver-Sulc je bil ujet. Pa tudi njemu niso prizanesli, ustreljen je bil 20. julija 1943 pri Ljubnem v Savinjski dolini.
V poslednjem boju je padlo 69 borcev. Med njimi so bili narodni heroji Pavla Mede-Katarina, Jože Menih-Rajko, dr. Dušan Mravljak-Mrož, Alfonz Šarh-Iztok in Franc Vresk-Gustl. V poslednjem boju je padlo tudi več mladincev in med njimi sinovi Alfonza Šarha Lojze, Pepček in Vanček. Najmlajši je bil 13-letni Vanček, le leto starejša sta bila Pepček in Kotnikov Vanček. 65 padlih so Nemci odpeljali v Gradec in jih pokopali na graškem pokopališču. Štirje borci so pokopani na pokopališču v Čadramu in Oplotnici. Po vojni so posmrtne ostanke vseh borcev prenesli v Ruše in jih pokopali v grobnici pri spomeniku.
Na poslednjem bojišču je bilo postavljeno skromno spominsko obeležje že leta 1949. Dne 4. julija 1959 je bil svečano odkrit sedanji spomenik. Načrt zanj sta pripravila akademski kipar Slavko Tihec in dipl. inž. arh. Branko Kocmut.
Spomenik sestavljajo osrednja granitna plošča z bronastima plastikama dveh borcev, 16 večjih granitnih plošč, ki ponazarjajo zemljanke, in 32 manjših granitnih kvadrov, ki označujejo bojni položaj borcev okoli taborišča.
Zavod za kulturo Slovenska Bistrica
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije – OE Maribor
super fotke. všeč obdelava… dobro paše!